Simon Gregorčič: Soči

Krasna si, bistra hči planin[2], a
brdka[3] v prirodni[4] si lepoti, b
ko ti prozornih globočin[5] a
nevihte temne[6] srd ne moti, b[7]
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak[8]
ko hod [9]deklet s planine; - primera ali komparacija
in jasna si ko gorski zrak[10] – primera ali komparacija
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine - - primera ali komparacija
krasna si, hči planin![11]
Rad gledam ti v valove bodre[12], a
valove te zelenomodre: a
temna zelen planinskih trav b
in vedra višnjevost[13] višav b[14]
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega[15] neba[16],
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila[17] -
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka[18]! a
Ko z gorskih prišumiš dobrav[19], b
od doma se mi zdiš poslanka, a
nesoča mnog mi ljub pozdrav - b
Bog sprimi te tu sred planjav[20]!...
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko prideš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni[21] tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja[22]?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga[23]
vihar grozán, vihar strašán[24];
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal[25] čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav[26] in solz potok[27]
in blisk in grom — oh, bitva vroča[28]!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča[29],
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar[30] bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov, a
srdita čez branove[31] stopi[32], b
ter tujce, zemlje lačne, utopi b
na dno razpenjenih valov! a[33]

Soči je pesnitev primorskega pesnika in duhovnika Simona Gregorčiča (1844-1906), posvečena reki Soči. Napisal jo je leta 1879[34], ko je bila objavljena v Stritarjevem Zvonu. V pesmi marsikdo vidi pesnikovo vizijo 1. svetovne vojne in soških bitk, vendar je že Anton Slodnjak menil, da je šlo za starejšo zamisel, ki jo je pesnik ubesedil kot odziv na ustanovitev Italie irredente leta 1878. Pesem se je v rokopisu sprva končala celo z verzoma: "na zemlji tvoji tujcev tropi / naj ne dobódo ni – gróbov!", ki ju je pesnik pred objavo prečrtal, saj je odrekanje pravice do groba v zahodni civilizaciji nesprejemljivo. (Pesem je enokitična ali brezkitična)

Oda[35] Soči je najlepša Gregorčičeva domovinska pesem. V njej je očitna velika pesnikova skrb za Slovence, ki jim grozi nevarnost z zahoda. Po znamenitem plebiscitu 1866. leta je velik del slovenskega ozemlja prišel pod Italijo (Rezija, Beneška Slovenija), kjer so bili Slovenci brez narodnostnih pravic in je bil njihov jezik odrinjen iz javnega življenja (glej roman Franceta Bevka Kaplan Martin Čedermac).
Pesem, ki nima kitic, ima dva dela. V prvem delu opeva in njene lepote, jo personificira,[36] in ji v izbranih besedah dvori. Zlasti se radosti v prvi polovici, ko se

Tvoj tek je živ in je legak[37]
ko hod [38]deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine -
krasna si, hči planin!

verz krasna si, hči planin!, ki je tudi prvi verz pesmi, ponovi na začetku drugega dela, ki predstavlja vizijo[39] vojnih grozot.
Pa oh, siroti tebi žuga[40]
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!

Pristno pesnikovo domoljubno čustvo potem naraste v naročilo

tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
………………………………
ter tujce, zemlje lačne, utopi
na dno razpenjenih valov!

Pesem je Gregorčič objavil leta 1879, čeprav jo je načrtoval že v dijaških letih. V njej je preroško najavil eno najhujših bitk 1. svetovne vojne – soško fronto[41], ko je Soča res »krvava tekla«.

Uvodni stavek kompozicije (1. – 5. verz) je pozdrav in obenem tema, napoved vsebine prvega dela: to bo Soča planinka v prirodni (naravni) lepoti, ko ji » prozornih globočin nevihte temne srd ne moti«. Takoj za uvodnim pozdravom, ki se zaključuje z refrenom, sledita dva neenako obsežna, dvodelna vsebinska in ritmična stavka, ki povzemata uvodno temo in jo razvijeta. Najprej je Soča planinka z živim, lahkim tekom in z glasnim šumljanjem – vse s primerami iz planinskega življenja (6. – 11. verz), nato Soča z barvnimi lepotami valov, v katerih se zrcalijo planinske trave, zelene gore in sinje nebo ter še izrecno poudarjeno pesnikovo razmerje do teh lepot (12. – 20. verz). Vsaka teh vsebinskih in ritmičnih celot se zaključuje z refrenom. Nato se pesnitev nadaljuje s stopnjevano pesnikovo zavzetostjo do Soče planinke, kar osnovno temo osvetli z nove strani: Soča mu je predraga znanka in poslanka od doma, nepogrešljivi del njegove življenjske sreče (21. -25. verz). Zato tem ostreje sredi planjav doživlja razliko med radostno in glasno planinko in trudno, počasno in tožno dolinko ( 26. – 40. verz). Tako si oba dela prve polovice stojita v nasprotju. V tem nasprotju se uveljavi tudi nov pomen reke: njena posebnost, da v spodnjem teku teče v obmejnem svetu, kjer se domači svet stika s tujim, sovražnim svetom. Med vzroki za nasprotja med planinko in dolinko pesnik odkrije dvojno bolečino, bolečino ločitve od hribov, od planinskega sveta, in bolečino grobov slovenskega domovja – izgubljenega slovenskega ozemlja. Pesnikovo intimno razmerje do domače reke se ob teh ugotovitvah naravno prelije v domoljubje. Z ugotovitvijo o dvojni bolečini se konča prvi del pesnitve s stopnjevano čustveno primero o Soči – ogromni solzi, ki pa je še kot solza krasna. Ob koncu prvega dela se tako na izpostavljenem mestu znova oglasi refren, a le kot njegov odmev. Z njim se tudi zaključuje slavospev lepotam planinske Soče. Drugi del pesnitve (41. – 70. verz) začenja skoraj enak uvod (41. – 44. verz) kot prvi del, le da se ne zaključuje z refrenom, ampak s poudarjenim nasprotjem, s čimer se takoj premakne tudi vsebina. Nova podoba Soče je tista, ko ji prirodno lepoto moti »nevihte divje srd«. Postavljena je v prihodnost. Tudi drugi del je dvodelen, le da je manj razčlenjen, kot je prvi. Najprej vsebuje v prihodnosti vizijo čez plodno ravan divjajočega viharja in krvavih bojev na Soči (45. – 58. verz), potem pa v stopnjevani čustveni intenzivnosti domoljubno naročilo reki, naj narasla pokonča tujce (58. – 70. verz).

[1] Po nastanku sodi pesem v šol. Leto 1862/63, ko je bil pesnik v sedmi šoli in je pisal prve pesmi, izdelal pa jo je šele čez šestnajst let, ko je nastajal vojaško domoljubni cikel; v rokopisu za zbirko 1881 ji je tudi določil mesto neposredno pred tem ciklom.
[2] Refren ali pripev imenujemo ponavljanje besd ali besednih zvez na koncu raznih verzov ali kitic – je neke vrste odmev. Ponavadi izraža glavno misel.
[3] brhek tudi brhek brhka -o in -o, stil. brhek -hka -o prid., brhkejši in brhkejši (r a r; a a) raba
peša lep, čeden, postaven: brhek mlad fant; dekle je živo in brhko // zastar. hiter, uren: prijezdil je na
brhkem vrancu
brhko tudi brhko prisl.: brhko se suče po kuhinji
[4] priroden - naraven
[5] ukrasni pridevek
[6] Inverzija je kakor koli spremenjen stalni besedni red, je obrnjeni besedni red – zelo pogosto v pesmi.
[7] Prestopna rima (a-b-a- b
[8] lahek
[9] hoja
[10] ukrasni pridevek
[11] Najprej je Soča planinka z živim, lahkim tekom in z glasnim šumljanjem – vse s primerami iz planinskega življenja (6. – 11. verz).
[12] Boder –poln vedrine, živahen
[13] višnjevost -i ž (i) lastnost višnjevega, vijoličasto modra barva: višnjevost večernega neba / knjiž. višnjevost oči modrina
[14] Zaporedna rima ( a –a –b –b)
[15] sinji -a -e prid. (i)
1. svetlo moder: sinje nebo; ima sinje oči / pesn.: sinje daljave, višave; sinja mesečina; sinje Jadransko morje / sinja barva // knjiž., redko moder: svetlo, temno sinje krilo
• knjiž. sinji dim modrikast, sivkast; knjiž. njene debele, sinje ustnice pomodrele
2. pesn. vesel, veder: njegovo srce je polno sinjih pesmi / svetlo, sinje upanje
* zool. sinji kit do 34 m dolg, zgoraj jekleno, spodaj svetlo siv kit, Sibbaldus musculus; sinji som velik,
človeku nevaren morski pes, Carcharias glaucus; sinje ribe ribe selivke, zlasti sardele, sardoni, skuše, ki se
združujejo v velike jate
sinje prisl.: sinje obarvati / piše se narazen ali skupaj: sinje moder ali sinjemoder; sinje siva barva
[16] ukrasni pridevek
[17] poosebitev ali personifikacija
[18] Nagovor ali apostrofa – ogovarjanje odsotnih ali umrlih oseb, stvari, rastlin in živali kot da so pred ustvarjalcem ali kot da so žive.
[19] dobrava -e ž (a) knjiž. valovit ravninski svet, deloma porasel z drevjem: živina se pase na
dobravi; po dobravah je nabiral lešnike; v dobravi se oglaša kukavica; cvetoča, hrastova, z bukovino porasla dobrava; pesn. mračna, tiha dobrava
[20] planjava -e ž (a) navadno večji raven svet brez drevja in grmovja: pred njim se je razprostirala travnata planjava; sredi planjave je rasla skupina brez; peščena, skalnata planjava; pren. jezerska, morska planjava
[21] Tožen –otožen, žalosten
otožen -žna -o prid., otožnejši (o o) ki je v stanju čustvene prizadetosti: otožen človek; biti, postati otožen; ekspr. danes si pa nekam otožen žalosten, potrt // ki izraža, kaže tako stanje: otožen glas, pogled, smehljaj // ki povzroča tako stanje: otožen spomin; obšle so ga otožne misli / otožna glasba, pesem / ekspr. otožna jesenska
pokrajina otožno prisl.: otožno gledati v daljavo; otožno se nasmehniti; ne bo je več nazaj, je otožno rekel;
sam.: v njenih očeh je bilo nekaj otožnega
[22] Retorično ali govorniško vprašanje je vprašanje, kjer je odgovor že vnaprej znan, skuša le vzbuditi določene občutke. Nanj odgovora ne pričakujemo.
[23] žugati – groziti
žugati -am nedov. (u) 1. zamahovati z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: jezno, skrivaj mu je žugal
žugati s stisnjenimi pestmi, prstom 2. ekspr. groziti, pretiti: žugal je sestri, da mora oditi od hiše; oče je žugal s kaznijo / plaz žuga podreti hišo
žugaje: govorila je, žugaje s prstom
žugajoč -a -e: odšel je, žugajoč nam s pestjo;
žugajoč prst
[24] Poosebitev ali personifikacija
[25] Poosebitev ali personifikacija
[26] Pretiravanje ali hiperbola je rabljeno, kadar se v posameznih delih povedi pojavlja pretiravanje v obsegu, lastnostih.
[27] Pretiravanje ali hiperbola
[28] Stopnjevanje srečamo, kadar se v posameznih delih povedi stopnjuje moč besede, pomen celote.
[29] Nagovor ali apostrofa
[30] Anafora je ponavljanje besed ali besednih zvez na začetku zaporednih verzov ali stavkov.
[31] bran -a tudi -u m (a) nar. zid z nasipom, ki varuje pristanišče pred valovi; valobran: Sanjal je, da je na branu pred tržaško luko (B. Pahor) //
star. nasip, pregrada pri vodi: reka je stopila čez branove
[32] V spodnjem teku, to je od Solkana dalje, posebno od izliva Vipave, se Soča zelo razširi, padec ima majhen, njeni bregovi so zelo nizki in vsakič, kadar voda naraste, je nevarnost, da udari čeznje in poplavi bližnjo zemljo; bregovi so večinoma zavarovani in zajezeni; 1880 so začeli strugo urejati tudi z državno pomočjo, ali tudi te obrežne nasipe voda mnogokrat predre; ker Soča teče v spodnjem teku po nekoliko napetem pasu, je vedno nevarnost, da preplavi ravnino ter spremeni vso okolico v jezero; poplave so pogoste spomladi in jeseni. Poplave in potop najdemo kot prispodobo nacionalne nevarnosti že leta 1875 v Gregorčičevem članku Oljkina mladika; le da je ta podoba vezana na biblijski vesoljni potop in da je ta predstava obrnjena: narasla Soča stopa čez strugo in voda sega – Sloveniji do grla.
[33] Oklepajoča rima
[34] Danes (1.1. 2008) sem izvedel (TVS 1 - 09.10 Besedi Na Sledi, 3. Oddaja: Simon Gregorčič), da je pesem Gregorčič napisal, ko je bil star 18 let. Kasneje je vanjo vnesel le nekaj popravkov.
[35] oda -e ž (o) lit. lirska pesem, navadno v počastitev, hvalo česa: zlagati ode; oda revoluciji
Oda je pesem hvalnica. Ker se v trenutku močnega veselja in navdušenja srce in grlo odpreta in se glas kar sam dvigne iz govora v petje, je povsem razumljivo, da beseda odé v starogrščini pomeni – petje. Za odo ne obstaja predpisana pesemska oblika. Oče te pesniške oblike je pesnik Pindar, ki je živel pred 2.500 leti v stari Grčiji. Po naročilu je pisal ode - hvalnice zmagovalcem na športnih tekmovanjih. Te pesmi je nato ob glasbeni spremljavi zapel in celo odplesal poseben zbor.
[36] Poosebitev ali personifikacija (lat. persona = oseba, facere = storiti) je prispodoba (vrsta metafore), s katero živali, neživa bitja ali pojme poosebimo, zato, da dogodke predstavimo bolj živo.
[37] lahek
[38] hoja
[39] vizija -e ž (i)
1. vidna zaznava brez stvarne podlage, privid: doživljati, imeti vizijo; vizije uživalcev mamil // zaznava prostorsko ali časovno oddaljene stvari brez posredovanja čutnih organov: verjeti vizijam; sanjske vizije preteklih, prihodnjih dogodkov; vizije jasnovidcev
2. notranje doživetje česa, kar v stvarnosti (še) ni nastopilo, videnje: vizije so pri njem izrinile
logično sklepanje; preroška vizija pesnika; vizije atomske vojne / v viziji je videl stroj, ki si ga je zamislil
3. izmišljena, fantazijska podoba (česa): slikar je ustvaril kompozicijo iz vizij; fantastična vizija resničnosti v pesmi; z glasbo upodobiti vizijo morja
4. navadno s prilastkom predstava o tem, kakšna naj bi kaka stvar (v prihodnosti) bila: uresničiti je
hotel svojo vizijo sveta; dolgoročna vizija razvoja gospodarstva; Platonova vizija države // knjiž. dojemanje, razumevanje: renesančna vizija človeka; pesem izraža harmonično vizijo narave
* psih. psihedelična vizija; psiht. vizija vidna halucinacija, zlasti religiozno mistična; rel. vizija notranje doživetje, izkustvo česa nadnaravnega brez posredovanja čutnih organov; videnje
[40] žugati – groziti
žugati -am nedov. (u)
1. zamahovati z iztegnjenim kazalcem, navadno za svarilo, grožnjo: jezno, skrivaj mu je žugal / žugati s stisnjenimi pestmi, prstom 2. ekspr. groziti, pretiti: žugal je sestri, da mora oditi od hiše; oče je žugal s kaznijo / plaz žuga podreti hišo
žugaje: govorila je, žugaje s prstom
žugajoč -a -e: odšel je, žugajoč nam s pestjo;
žugajoč prst
[41] http://sl.wikipedia.org/wiki/So%C5%A1ka_fronta